Pazinski kastel

Pazinski kastel je dobro branjena utrdba, ki se nahaja na robu ponora reke Pazinčice in je hkrati največja in najbolje ohranjena srednjeveška utrdba v Istri. Prvič se omenja leta 983 v darovnici cesarja Otona II., ki kastel podari poreškemu škofu. Kastel je v naslednjih dvestotih letih pogosto menjaval lastnike. S poroko hčerke upravitelja Menharda od Schwarzenburga s pripadnikom veje Goriških je kastel prešel v njihovo lastništvo, ki je bilo vse do leta 1374. Istega leta ga prevzemajo Habsburžani in za močnim obzidjem upravljajo celotno področje osrednje Istre, oziroma Pazinsko grofijo. Svojo moč je kastel še potrdil, ko je v vojni z Benetkami ostal neosvojen. Prebivalci Pazina se imeli v tistem času veliko samostojnosti in svobode, s čimer so se zelo razlikovali od večine svojih sosedov, kmetov. V 17. stoletju kastel kupi markiz Montecuccoli iz Modene, ki je imel fevd v posesti do polovice 19. stoletja, utrdbo pa do leta 1945. Glede na to, da se je stavba uporablja več kot tisoč let, je pogosto menjavala zunanjo podobo, kot na primer polkrožni stolp, ki ji je dodan po letu 1463. V literaturi je prva utrdba opisana kot podolgovata stavba z dvema nadstropjima, ob kateri je zgrajen stolp in cerkvica z malim zvonikom. Kastel s časom preraste v močno obzidano utrdbo, ki jo različni lastniki dograjujejo ves čas srednjega in novega veka. Pod njegovim obzidjem, do katerega se je pristopalo preko dvižnega mostu, je soteska pazinske jame, skrivnosten ponor, ki je od zmeraj buril ljudsko domišljijo. Kastel in pazinska jama sta tudi kraja, kjer se dogaja zgodba romana Mathias Sandorf, ki ga je napisal Julesa Verna, oče znanstvene fantastike. Danes se v pazinskem kastelu nahaja Etnografski muzej Istre in Muzej Grada Pazina, v kateremi lahko vidite dokumente, ki so povezani z življenjem prebivalcev istrskega polotoka.