Kastel Kožljak

Na južnem obronku masivne Učke se dviga strma vzpetina na kateri leži kastel Kožljak, ob stari poti, ki je povezovala antično Histrijo in Liburnijo. Je zadnja fevdalna utrdba, ki se na naklonih Učke raztezajo od Krasa do vzhodne Istre. Zgrajen je na mestu prazgodovinskega gradišča, prvič pa se omenja v pisanih virih leta 1102, med kasteli , ki jih je grof Ulrich II. Weimar-Orlamunde daroval akvilejski patriarhiji. V prvem pisanem viru se omenja pod hrvaškim imenom Iosilach ali Giosilach, germanski naziv zanj je kastel Wachsenstein, slovanski pa Kožljak, oziroma Kožlak. Wachsenstein v hrvaščini označuje visoko strmo skalo v katero se umaknemo, kožl(j)ak pa kozji vrh. Oba naziva nedvomno kažeta na njegovo strmo in nedostopno lego, ravno zaradi tega si vladarji kastela ob imenu pridajo naziv de Cosliaco ali de Wachsenstein. Kožljaku so naravni ščit in tudi impresivno ozadje masivi Učke in Čičarije. V kastel se pride po stopnicah, ki so vklesane v živi steni. Na vrhu je stanovanjski del obdan z obzidjem in dvema polkrožnima stolpoma. Pod kastelom je romanska cerkev sv. Hadrijana. Zanimiv podatek je, da je ob kastelu ohranjen tudi zapor. Usoda Kožljaka je podobna mnogim istrskim kastelom, spori, dolgovi njegovih lastnikov so vzrok, da je pogosto menjaval lastnike, od goriških grofov, benečanov, akvilejskega patriarha in seveda Avstrije. Družina Barbo, ki je živela v kastelu v 16. stoletju deloma prehaja v vrste protestantov, eden od najpomembnejših zaščitnikov reformacije v Istri pa je bil Franjo Barbo-Waxenstein. On sprejema izstopajoče govornike in pisatelje pomagajoč protestantom. Cerkev hitro prežene vse govornike in pisatelje in ji prepusti na milost ali nemilost inkvizicije.