Cerkev Sv. Vincenca

Prva cerkev Sv. Vincenca datira v konec 10. stoletja, ko so benediktinci zgradili cerkev in samostan. V 12. stoletju opatijsko cerkev nadomesti enostavna romanska cerkev, posvečena istemu titularju. Samostan je bil leta 1314 ukinjen, ohrani se le cerkev sv. Vincenca. Njena posebnost je arhitekturna razčlenitev enoladijskega prostora s tremi vrisanimi apsidami. Med tremi plastmi fresk je najstarejšo zaznati le v izpranih sledovih barve. Drugo najobsežnejšo plast je izdelal mojster Ognobenus iz Trevisa ob koncu 13. stoletja, ki se je podpisal pod oknom južne apside. Tretja plast fresk je iz druge polovice 14. stoletja in je srednjeveška obnova slike apostolov in fragmentarna oltarna stenska slika na severi steni s figuro svetnice in donatorjem. Freske mojstra Ognobenusa predstavljajo najobsežnejši istrski cikel romanskih fresk, ki so naslikane pod bizantinskim vplivom. Slikar je na stranskih stenah naslikal trpljenje sv. Vincenca in sv. Valerija ter prizore iz Kristusovega življenja, kot so Pohod, Križanje in poslednja sodba. V apsidah je upodobljen Kristusov krst, Maiestas Domini in Maiestas Virginis. Na razširjenem slavoloku se skupaj nahajata Oznanjenje in Kajnova in Abelova daritev. Ikonografsko je zanimiv tudi najstarejši Koledar z alegoričnimi upodobitvami mesecev. Freske so slabo ohranjene in težko berljive, prvenstveno zaradi velike količine vlage, ki jih prežemajo. Kljub temu nas freske očarajo s patino starine in mističnostjo.