Cerkev Sv. Nikolaja, Rakotule

Cerkev sv. Nikolaja (Miklavža) je mala romanska stavba z vrisano apsido in zvonikom na preslici. V 14. stoletju jo je dala zgraditi motovunska veja beneške družine Barbo, ki je naročila freske od izvrstnega mojstra. Cerkev se nahaja na pokopališču. Freske je leta 1925. odkril istrski preporoditelj pop Luka Kirac. Do sedaj so bile napačno pripisane slikarstvu giottovske tradicije. So ene izmed redkih ohranjenih fresk v Istri, nedvomno beneškega porekla. Prizori so iz legende o sv. Miklavžu. Prizor svetnikovega rojstva na južni steni je eden od najbolje ohranjenih v tem ciklu. Prikazan je znotraj arhitekturnega okvirja, v katerem postelja porodnice, nad katero je obešena zavesa, ki zavzema ospredje. Izčrpana mati sv. Miklavža leži dotikajoč se otroka. Med figurami v ozadju nam pogled pritegne ženska, ki se približuje porodnici s posodo, v kateri je pečen piščanec. V prizoru sv. Miklavža, ki seka drevo so najbolje ohranjeni deli glav meščanov, ki iza mestnih vrat opazujejo, kako svetnik podi poganske demone, ki so živeli na drevesu. Prizori iz življenja svetnikov so naslikani z relativno široko barvno in tonsko lestvico, z risbo sigurne poteze. Figure so definirane z jasnimi volumni, gibi so določeni s kretnjami in obrazi individualizirani. Inkarnat je narejen s kontrastom pastelne zelene in rožnate barve. Volumen je zaokrožen s temno risbo in poudarjen s svetlimi osvetlitvami. Svetniki, ki so podobni tistim v ladji, do deloma ohranjeni v apsidi, vendar v živahnejših barvah. Verjetno zato, ker so restavrirani v različnih obdobjih in z različnimi materiali. Mislilo se je, da je te figure naslikala druga delavnica, ampak Morellijeva analiza detajlov, posebej golšasti vratovi, valovite linije brade in las, mesnata spodnja ustnica in uho ter brki oblikovani kot ribji rep, potrjujejo, da je celoten cikel izdelal en slikar.Slikarjevo kvaliteto bomo najbolje opazili, če se zagledamo v roko svetnika v apsidi, ki je v elegantnem gibanju.