Cerkev Sv. Hieronima

Notranjost cerkvice Sv. Hieronima v Humu skriva dragocene freske iz konca 12. ali začetka 13. stoletja. Na triumfalnem slavoloku je prizor Oznanjenja prikazan pred arhitektonsko kuliso nekega mesta. Angel je v gibanju, z vihravo draperijo, Devica Marija pa sedi na prestolu in prede volno. To je apokrifni motiv iz Jakobovega protoevangelija, priljubljen na krščanskem Vzhodu. Najlepši prizori so Snemanje s križa in Polaganje v grob na severni steni, na katerih je opaziti mojstrstvo slikarja. Posebnost teh del se najbolje vidi v figuri sv. Arimateja in njegovimi plemenitimi starčevskimi potezami obraza ter draperijo skrajno leve figure. Občutek plastičnosti je dosežen z dosledno izmenjavo svetlih in temnih barvnih odtenkov, s katerimi so oblikovane gube na oblačilih figur. Robovi oblačil so poudarjeni s svetlimi konturami, lumeggiaturami, detajli arhitekture pa z belo barvo. Do sedaj je bila izpostavljena bizantinskost kot dominantna komponenta tega slikarstva. Novejše raziskave pa so to slikarstvo prepoznale kot člen, ki povezuje venetsko-akvilejski in avstrijsko-salzburški slikarski krog. Dominantna rdeča barva in fino stopnjevanje na laseh in oblekah kaže na zahodnjaško kromatično skalo, medtem ko so v popolnosti zanemarjeni prizori arhitekture in pokrajin, razen v Marijinem vnebovzetju, ki je neobhoden motiv arhitekture. Razen fresk so na zidovih odkriti tudi glagoljaški grafiti, za katere se smatra, da jih je napisal duhovnik, ki je štel odslužene maše. Izjemna kvaliteta teh poslikav prekaša možnosti tamkajšnjih lokalnih naročnikov, zato je bil verjetno naročnik Akvilejski patriarhat, največji fevdalni mogočnik tedanje Istre.